Letošnjo zimo se je v mojo glavo prikradla misel, da bi bilo zanimivo poskusiti everesting (premagovanje višinske razlike med ničlo in vrhom najvišje gore na našem planetu) izpeljati s turnimi smučmi. Sledila je ustrezna odločitev. Edino vprašanje je bilo, kdaj si lahko vzamem dopust, ob hkratni želji, da vremenske razmere ne bi bile pretirano neprijazne. Everesting sem si želela izpeljati za svoj rojstni dan, žal pa mi službene obveznosti tega niso dovolile. Škoda, saj že nekaj let rojstne dneve obeležujem s športnimi aktivnosti, ali nekje na visokem severu ali pa na globokem jugu, in kar neverjetno je, kako do potankosti si jih potem zapomnim!
Kateri bo hrib, ki ga bom tolikokrat zgrizla, da pridem na 8.848 višinskih metrov, mi je bilo hitro jasno. Rogla je skoraj moj drugi dom in odločitev za Jurgovo je bila logična. Sledilo je nekaj korespondence s tamkajšnjimi zaposlenimi. Hvala Gojč, hvala vam, ker si upate. In tudi sama sem si morala upati, kajti nisem imela izrecnega dovoljenja za uporabo proge, ki pravzaprav ne obratuje. Imela sem nekaj sreče, saj mi je podaljšanje policijske ure podarilo legalnost drsanja s smučni gor in dol. Izteklo se mi je odlično, saj me v petek ni čakal niti en sestanek, z izjemo zmenka s Slavkom Bobovnikom, a je Slavko z razumevanjem sprejel mojo prošnjo, naj se dobiva kakšne drug dan (pogovor z njim boste lahko spremljali na nacionalki 1. aprila). Jutra so najlepši del dneva in tudi to petkovo je bilo čudovito. Pozdravit sta me prišla zajček in srnjak, za katerega sem mislila, glede na velikost, da je finski los. Kartonsko škatlo z nekaj hrane, veliko kokakole, redbulom in čajem sem si nastavila na vrhu proge ob sedežnici Jurgovo. Pripravila sem se za prvi spust in čez nekaj minut sem bila že na mestu prvega od 26 vzponov. Kože na turne smuči, nastavitev pancerjev na hojo, potem pa pritisnem na tipko start. Začneta se prvi vzpon in ritual, ki se bo enako ponavljal ves čas everestinga: enakomerno globoko dihanje,
Racionalno umirjen korak, prihod na vrh, snemanje smuči, kože dol, priprava pancerjev za smuk, požirek čaja, spust v dolino. Sonce prežene temo, tišino prekine ptičje petje. Rumena krogla greje vse močneje, vsake toliko zaprem oči in uživam v žarkih, ki me božajo po obrazu, ko se vzpenjam. Navzdol so oči seveda ves čas odprte. Skoraj ves dan uživam v samoti, le dopoldne nekaj turnih smučarjev
opravi kakšen vzpon. Hodim z svojimi mislimi, a teh je vedno manj, vse bolj se prepuščam vibracijam, ki mojo idejo spravljajo v realnost. Med tistimi redkimi posamezniki, ki so danes prišli na Roglo, se hitro razve, da punca dela everestig, 26 vzponov na Jurgovem mora narediti. Nekatere od njih muči vprašanje, kako bom na koncu spila tisto penino, kar trikrat so prišli preverjat. Ob devetih pride trenutek, da jo odprem penino.
Ura je pridno beležila mojo pot in Stravina statistika je: 8.850 m, 69,34 kilometra, bruto čas nekaj manj kot 17 ur, čas gibanja slabih 14 ur. Še en dosežek mi je uspel: možgane sem dala na off, njihova Edina funkcija je bila štetje vzponov.
Bernarda Jurič
Foto: Bernarda Jurič
